Kako se pripraviti na porod, na materinstvo, kaj je tisto, kar najbolj šteje in kaj ni toliko pomembno. Vse to in še več si preberite spodaj v intervjuju s porodno svetovalko Willmo Andrejo Kolenc.

Čisto na začetku, kaj te pri svojem poklicu najbolj veseli?

Da delam kar ljubim, kar obožujem, občudujem, kar me veseli, kar mi daje zagon, energijo, da je moje delo moja strast.

Kako si se znašla v tem delu, je bila to zavestna odločitev ali si nekako padla v to, če tako rečem?

Jaz povem malo za šalo, malo za res, da me je moja mala čarovnica, ki je bila takrat v trebuščku, zacoprala in zgodil se je velik preobrat v moji glavi, v mojem razmišljanju, v mojem življenju, načinu življenja. Ker ne verjamem v naključje, temveč v na-ključ-je,  lahko rečem, da sem bila postavljena na to pot skozi tok veliko zanimivih dogodkov. Je kar dolga zgodba, drugič morda. 😉

Če te vprašam po tistem enem nasvetu, nekem zlatem pravilu, ki ga priporočaš bodočim mamicam, katero je?

Zaupaj si! Rada se imej, ustvarjena si za to, tvoje telo deluje in narava je popolna. Prisluhni nasvetom, najbolj pa zaupaj svojim občutkom, vedno.

Glede na tvoje izkušnje se ti zdi, da se ženske bojimo poroda in zakaj?

Absolutno se bojimo poroda in to je v redu, toda potrebno je ločiti med "zdravim" in "nezdravim" strahom. Zdrav strah nas uči, da je porod velik in zelo globok, čustven dogodek, da se je na njega potrebno zavestno pripravit in da ga je potrebno spoštovat.

Nezdrav strah pa je tisti, ki nas plaši, ki nas oddaljuje oz. odtujuje od poroda, od vere v sebe, v svoje telo, v porod. Nezdrav strah nam povzroča bolečino še pred porodom, zato želimo pobegnit, iščemo izhode in rešitve, ki bi nam omogočile, da poroda sploh ne bi doživele. Ta strah ni naravno stanje, je rezultat procesa dolgoletnih, generacijskih in družbenih napak in končno je napočil čas, da se tega zavedamo in začnemo te napake popravljat.

Kakšno je stanje porodne oskrbe v slovenskih porodnišnicah, se izboljšuje, kje vidiš pomanjkljivosti?

Stanje porodne oskrbe v slovenskih porodnišnicah je v povprečju glede na statistiko umrljivosti matere in dojenčka (tik pred, med in takoj po porodu) zelo dobro, toda jaz se vprašam za kakšno ceno? Lahko to statistiko obdržimo in zelo porazno statistiko čustvenega in duhovnega zadovoljstva porodne izkušnje izkopljemo iz pekla? Lahko porodno izkušnjo v porodnišnicah približamo porodni izkušnji kot jo je namenila narava? Samo več zaupanja, več kvalitetnega poučevanja žensk v vero v sebe, v svoje telo, v porod in porodne izkušnje so lahko z zelo malo dela, toda z veliko miselnega preobrata, čudovite izkušnje, na katere se mame vsakič spominjajo z radostnim nasmeškom brez kakršnegakoli kislega priokusa. Preveč je mamic, ki se zaradi travmatične izkušnje poroda sploh ne želi spominjat in družba to dejstvo predolgo ignorira.

Stanje se izboljšuje, kolikor je pač povpraševanja po izboljšanju, koliko je zahtev po izboljšanju, koliko je nezadovoljnega odziva glede na trenutno stanje. Logično. Pomanjkljivost je v tem, da je medicina toga, da je potrebno vložiti ogromno energije, da se miselnost medicinskega osebja prilagaja novim dognanjem, ki iz dneva v dan zahtevajo nova prilagajanja in onemogoča rutino, ki mnogim daje (predvsem lažen) občutek varnosti.

 Zakaj ženska potrebuje doulo ob porodu?

Ne potrebuje je, lahko si jo pa želi in to predvsem iz razloga, da ima ob sebi žensko, ki pozna njene želje, ki jo razume, ki ji daje podporo na zelo edinstven način, da ima ob sebi osebo, ki jo mama pozna, da ima ob sebi širšo podporo kot "samo" partnerja, osebo, ki razume porod, potrebe mame, partnerja, družine… Nek poznan in osebni kontakt izven družinskega kroga in medicinskega osebja, ki so ponavadi popolni tujci. Lahko rečem celo, da je doula lahko zelo unikatna vez med družino in medicinskim osebjem.

Si mnenja, da se je boljše čim bolj pripraviti na porod, prebrati več knjig, ogledati posnetke poroda na spletu, iti na predporodni tečaj ali je boljše čim manj vedeti o porodu in pustiti telesu, da opravi svoje, če tako rečem?

Odgovor je zelo odvisen od ženske do ženske, od njenega načina življenja in pričakovanj. Absolutno zagovarjam, da je potrebno v današnjem čas nakloniti določeno pozornost pripravam na porod, toda osebno sem mnenja, da je potrebno biti zelo pozoren kje, kdaj, s kom, s čim se pripravljamo na porod, kje pridobivamo informacije.

Kako si zadovoljna s sodelovanjem s slovenskimi porodnišnicami, lahko mogoče izpostaviš res dobro izkušnjo s katero izmed njih?

Čas je relativen, zato bom govorila o zelo, zelo trenutni situaciji, ki daje absolutno prednost porodnišnici Jesenice, kjer si prizadevajo prakticirat žensko osredotočen porod, kjer lahko ženska rojeva v svojem ritmu, kjer se v osnovi spoštujejo vse želje ženske, ki rojeva, kjer se lahko doživi spoštljiv porod, porod, kot ga je namenila narava, kjer se lahko doživi porodna izkušnja, ki se lahko primerja s skrbno načrtovano, blaženo izkušnjo poroda doma. Kar je od mene največji kompliment, ki ga lahko dam 😉

Morda šteješ pri koliko porodih si že pomagala?

Žal nimam te številke, vem pa, da ni pretirano veliko število porodov, kjer sem bila dejansko fizično prisotna pri celotnem porodu. Jaz uživam v svojem delu in mi je vseeno, če sem z družino v kontaktu samo pred in po porodu ali samo del poroda ali pri celotni zgodbi. Res je, da je celotna zgodba nekaj čisto posebnega in magičnega, a iz več razlogov še ni toliko v praksi. Manjših in malo večjih zgodb pa imam res že veliko.

Lahko mogoče opišeš porod, ki ti je najbolj ostal v spominu in nam zaupaš zakaj?

Kot ženski, so mi najbolj ostali v spominu seveda moji porodi, kot douli pa … vsak porod ima svojo posebnost, ljubkost, nekaj kar drugi nimajo, čisto vsak se te na svoj način osebno dotakne. Vendar se ob tem vprašanju največkrat spomnim posebnega poroda, za katerega pravim, da ni bilo naključje oz. jaz temu pravim, da je bilo na-ključ-je, da sem bila prisotna na tem porodu, namreč planirano sploh ni bilo, z mamo sva bile zelo na kratko v kontaktu v sredini nosečnosti in na koncu je bil splet okoliščin, ki bi jih lahko že označila za nadnaravne, takšen, da sem prav jaz bila prisotna pri tem porodu. Sam porod je bil zelo poseben, v specifiko in detajle se ne bi spuščala, toda to je bil zame porod, ki sem ga kot doula doživela najgloblje, najbolj čustveno, duhovno. Bil je porod tako daleč od fizične izkušnje, porod, ki mi je poglobil vero v duhovno izkušnjo poroda, porod, ki me je največ naučil o življenju, porod, ki mi je obogatil srce in popolnoma presenetil pričakovanja. Ja, tega poroda se vedno spominjam iz najglobljega kotička duše.

Kako lahko bodoči očetje pomagajo pri porodu, v nosečnosti, kakšna je pravzaprav njihova naloga, je pomembno, da so zraven pri porodu?

Največja naloga, ki jo lahko opravi partner pred, med in po porodu je, da ljubi svojo partnerko, jo občuduje, spoštuje, občuduje njeno telo, zmožnost njenega telesa, naj verjame v svojo partnerko, naj ji prisluhne, tudi s srcem, ne samo z ušesi.

Če upoštevamo, da je porod fizična, čustvena in duhovna izkušnja in da je spočetje prav tako fizična, čustvena in duhovna izkušnja, potem je očetova prisotnost pri porodu toliko zaželena, kot je bila pri spočetju. Ko je družba začela porod oz. porodno izkušnjo omejevati zgolj na fizično izkušnjo oz. so celo porod označili kot medicinski dogodek, je seveda jasno, da očetje niso imeli kaj iskati pri porodu. Danes se svet spreminja, z njim naše navade, potrebe in seveda tudi porod. Jaz verjamem, da je oče, ki se zaveda svojega fizičnega, čustvenega in duhovnega obstoja in da je z njimi povezan, da je takšen oče prvi, ki mora biti prisoten pri porodu, pri dobrodošlici otročka v ta svet, v to zvest, nato šele pride na vrsto babica in vsi ostali, katere si mama želi imeti pri porodu.

Število elektivnih carskih rezov se v Sloveniji povečuje, zakaj misliš, da je temu tako in kakšno je tvoje mnenje o carskem rezu?

Carski rez je večji abdominalni kirurški poseg, ki rešuje življenja. V kolikor se uporablja v namene, da rešuje primere, kot so placenta previa, potem je carski rez zelo dobrodošel. Marsikateri carski rez pa je v današnjem času prenagljen in je mišljen kot poenostavljena rešitev ali celo poenostavljen način poroda. Prišli smo celo tako daleč, da se porodničarji počutijo bolj prepričane v operacijski sobi kot v porodni sobi. To ni dobro, (pri)šli smo predaleč.

V tujini zelo zaposlene ženske carski rez celo izkoriščajo, da rodijo na dan, ko njim ustreza glede na poslovni terminski plan. V nekaterih državah carski rez promovirajo kot nekaj, kar ti omogoči, da ti vagina ostane zanimiva za moža tudi po porodu, ali kot operacija, ki ti omogoča, da za ceno ene anestezije dobiš otroka, trebuh, kot da nisi bila noseča in morda še "novo rit". K sreči še to ni "normalno" v naši slovenski družbi, toda sprašujem se koliko let ali celo mesecev bo potrebno, da bo sprejemljivo in normalno tudi to.

Starodavno zanje izkušenih babic je počasi začelo izumirat in nadomestila ga je moderna tehnologija. Medenična vstava včasih ni predstavljala zapletov pri porodu, danes se večina medenične vstave obravnava precej kirurško oz. se "reši" kar s carskim rezom. Zanimivo, da obstajajo babice, tradicionalne babice, recimo aboridžinske babice, ki v vsej svoji več kot 50-letni karieri niso imele primera poroda z medenično vstavo, sprašujem se, zakaj naših zdravnikov ginekologov/porodničarjev ne pošljemo k njim po znanje in si prihranimo tragedije, ki jih lahko prinese vsaka operacija, tudi carski rez seveda.

Sama imaš tri otroke, kakšna je bila tvoja izkušnja s porodi?

Moja prva porodna izkušnja je bila precej klasična, porodnišnična, medikalizirana, vodena, zelo čustveno in fizično boleča. Vsekakor sreča ob rojstvu otroka premaga vse druge občutke, predvsem lahko pozabiš fizično bolečino, toda čustvena in duhovna bolečina, ki jo doživiš pri porodu se zagotovo vrne in je nikoli ne pozabiš.

Za mojo drugo porodno izkušnjo sem iskala lokacijo in osebje, ki bi mi omogočilo, da si lahko uresničim mojih 5 osnovnih porodnih želj, za katere sem hotela imeti v osnovi zagotovilo, da se lahko uresničijo, če seveda zdravstveno stanje mene in otročka to omogoča. Na koncu sem najbolj presenetila sebe, saj sem se odločila za porod doma.

Za moj tretji porod, sem ponovno iskala možnosti, kje in s kom bi si lahko uresničila svoje porodne želje in na žalost ugotovila, da mi še vedno ostane samo porod doma. Porod doma mi je omogočil razmere za izjemno, čustveno, globoko, orgazmično, božansko, duhovno porodno izkušnjo, katere se vedno spominjam z nasmeškom in užitkom.

Izkušnja skrbno načrtovanega in izvedenega poroda doma se ne more primerjati z nobenim drugim porodom. Za porod doma se je smiselno odločiti zelo informirano, organizirano in dobro premišljeno. Skrbno načrtovan in izveden poroda doma je dokazano varen in ponuja izkušnje, katere se ne da opisati, ponuja kompleksnost, recimo mir in nabito energijo hkrati, označiti ali identificirati poroda doma ni mogoče, zato je vedno zelo težko opisati porod doma z besedami ali ga celo opredeliti. Takšno porodno izkušnjo se najbolje razume, če jo občutiš, doživiš.

Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar naredi mamo mamo? Je to naravni porod v treh urah, dojenje, vstajanje ponoči, ali čisto nekaj drugega?

Po mojem mnenju niti porod ne naredi mame mamo! No, morda samo v biološkem smislu, vendar trajanje poroda, dojenje, vstajanje ponoči ali kakšno drugo "materinsko opravilo" nikakor ne naredi mame mamo. Zame je mama vsaka oseba, ki ljubi otroka, kot da je del nje, ki skrbi za otroka na nivojih, ki jih ne moremo razumeti, ki vsak dan pomisli "kaj si danes želim storiti za svojega otroka", mama je tista, ki bi brez premisleka dala svoje življenje za otroka, ki pomisli na svojega otroka vsak dan, pa tudi, če je otrok že zelo odrasla in samostojna oseba. Največ kaj definira mamo kot mamo so njena čustva.

V medijih se dostikrat bere o slavnih zvezdnicah, ki so popolne mame. Rojevajo brez težav, dojijo, imajo popolno postavo, ko pridejo iz porodnišnice, dojenčki spijo cele noči in zdi se kot da je materinstvo ena sama velika sreča. Ko v resničnosti ni tako, mame doživijo dolg in težak porod, nato mesece ne spijo, začnejo kriviti same sebe in se počutijo neuspešne in slabe mame. Si mnenja, da je materinstvo v naši družbi prikazano v vsej svoji luči ali smo ženske preveč obremenjene z idejo popolne mame?

Idealna mama je vsaka mama, ki skrbi za otrokovo in svojo srečo. Mediji že zdavnaj prikazujejo svet, ki je daleč od realnosti, pri materinstvu ni nič drugače. Od dolgočasja so gospodinje začele tekmovat med seboj katera bo navzven bolj idealna, lepa, urejena, začelo se je pozabljati na čustva, na notranje vrednote, važno je postalo samo kako izgleda. Danes pregorevamo, ko lovimo ideale, ki so daleč od realnosti. Tudi sama sem padla v to črno luknjo, saj je najboljša rešitev tudi najtežja, najti zlato sredino. Zadovoljiti otrokove in svoje potrebe hkrati je največji izziv še posebej pri prvem otroku in v prvem letu. Nihče nam ne pove o tem kakšne imamo izbire pri vsakdanjiku, ko pridemo z novorojenčkom domov. Sploh pa nam ne povejo kaj vse lahko pričakujemo od otročka, od novih partnerskih vlog, od odnosa s partnerjem, s starši. S vsakim porodom se rodi nova vloga mame in "zmaga" tista, ki posluša sebe, svoj materinski instinkt, ki se najlažje prilagaja novim situacijam in življenjskim razmeram, teh pa žal ni veliko in če že so, jim je to povsem naravno, zato nimajo interesa deliti svoje izkušnje, znanje s tistimi, ki bi to nujno potrebovali.

Kako pomembno se ti zdi dojenje? Dojenje se pri nas zelo spodbuja, celo forsira včasih. Obstajajo ženske, ki ne morejo dojiti ali misliš, da gre tukaj predvsem za odločitev posameznice?

Dojenje je pomembno, zame trenutno tudi zelo zaželena in posebna tema, zakaj pa naj še zaenkrat ostane skrivnost. Absolutno pravilo dojenja je, da nima pravil in s tem ko želimo forsirati neko smernico kot pravilo, se lahko zgodi, kar se je v Sloveniji zgodilo, da so se mame začele upirati dojenju, saj z dojenjem čutijo dodaten pritisk, neko idealno pričakovanje, norma, tabele, ki jih je potrebno lovit in izpolnjevati. Življenje pa ni tako, narava ni takšna, vsak posameznik je edinstven, vsaka ženska, vsaka dojka, vsak otrok, vsak par mame in otročka je edinstven, tako je tudi vsako dojenje edinstveno in seveda, če je potrebna pomoč pri dojenju, potem bo ta pomoč uspešna le, če to razume in se prilagodi potrebam in situaciji točno te mamice s točno tem otročkom.

Največ je v glavi, žal, saj iz zdravstvenih oz. fizičnih razlogov le 3 % žensk ne more polno dojiti svojega otročka, kar pomeni, da še vedno lahko delno doji, kar pomeni, da je še nižji odstotek žensk, ki dejansko res nimajo mleka oz. mlečnih žlez in sploh ne morejo dojit. Zato je na nas, na družbi, da dojenje sprejmemo kot nekaj naravnega, da v današnjem času zahtevamo svetovalke za dojenje, da dvignemo dojenje nad nivo pričakovanj in predsodkov. Potem bo izkušnja dojenja za vsako mamo točno takšna, kot jo je namenila narava, kot bi naj bila.

Čisto za konec nam zaupaj, kaj je po tvojem mnenju tisto najlepše pri tem, da si mama.

Otroški smeh 😀

Včasih, ko sem izčrpana in mi otroci dobesedno skačejo po glavi, ko se istočasno soočam z mislijo, da jaz nisem oseba, ki je rojena za biti mama seveda po določenih družbenih normah, se vprašam v čem je smisel. Ko izklopim čustva lahko zelo racionalno gledam na situacijo in si mislim: moje telo v sebi devet mesecev nosi "parazita", da ga z največjim delom v življenju - porodom, rodim skozi zelo ozko odprtino, da ga potem hranim s svojim telesom, ga previjam, tolažim, ne spim, se igram, brišem ritko, skrbim, varujem… da sem potem njegova "sužnja" do pubertete, no takrat se baje "zabava starševstva" šele začne… in v vsem tem iščem sebe, kje sem sedaj jaz, sem še samo mama ali sem tu nekje vmes še jaz? In potem ugotovim, da racionalno gledano je edini smisel starševstva v tem, da gredo moji geni naprej, da nagonsko ohranjam človeško raso živo. To je vse. Če pa vklopim nazaj čustva, dušo, potem občutim veliko širši smisel starševstva. Starševstvo je odločitev, saj jaz nisem lastnica svojih otrok in jim ničesar nisem dolžna. Vsak dan se odločam in vem, da sem se in se še bom napačno odločala, toda v starševstvu se lahko, poleg vseh skrbi in zavestno odločenih in prevzetih obveznosti, izgubim v sladkobi užitkov, katerih ne bi nikoli zamenjala, užitki, ki te od radosti spravijo v jok, čustva, ki se nikakor ne morejo primerjat z ničemer drugim… in zame ni lepšega občutka, pravzaprav ga lahko najbližje opišem tako: ko slišim tisti pristni, ljubek otroški smeh svojih otrok se izgubim v vesolju, celoten univerzum se odpre okoli mene in postanem eno z vsem. Noro in ne zamenjam z ničemer!