Za mame, ki v očeh svojih otrok pač ne znajo kuhati.

Danes sem mama kot mama previdno za moja preveč izbirčna otroka pripravila za večerjo vanilijev puding. Mhm, puding... Puding s sladko smetano in kakavom. Ko je moj najstarejši sin (pet let) prišel za mizo in zagledal puding, je bilo kot da bi zagledal nekaj najbolj ogabnega, nekaj, kar preprosto ni za v usta. Pogled v njegovih očeh je bil kot bi zagledal vampe ali drobovino ali ne vem kaj. Njegov komentar: "Fuj, pudinga ne maram." Glede na to, da podobne reakcije poslušam skoraj vsakodnevno in ker enostavno nisem mogla dojeti, kaj slišim, da nekdo noče jesti pudinga s smetano in čokolado, kar je v mojih očeh pravzaprav sladica, ne večerja, sem naredila tipično napako. Za mame, ki ste že bile v podobnih situacijah, je ta napaka verjetno dobro poznana. Komentar sem vzela osebno... Bila sem užaljena, vse skupaj sem prenesla nase in stresala svojo globoko užaljenost in nerazumevanje na njega. Tako sva zapravila zagotovo pol ure, on v svoji trmi, da ne bo niti poskusil mojega pudinga, jaz v svoji užaljenosti in jezi kako je lahko tak. Njegova trma je še bolj podžigala mojo užaljenost, moja jeza njegovo trmo... Nekaj časa je resnično manjkala "odrasla" oseba.

Seveda sem hitro spoznala svojo napako. Pri vsem kar se dogaja z otroci, imejte vedno v mislih, da otroci ničesar ne počnejo zaradi vas. Niti dojenčki se ne jokajo, ker vas hočejo razjeziti, malčki vam ne nasprotujejo, ker vas hočejo razbesniti ali mladostniki preizkušajo meje, ker želijo vas užaliti. Otroci so otroci in mislijo najprej in večinoma samo nase. So zelo sebična bitja, ki hočejo pač najboljše preživeti svoj čas. Zato na vsakem koraku preizkušajo meje, poskušajo še malo razširiti svoje omejitve in čim boljše zadostiti svojim potrebam in željam. Mi odrasli pa tolikokrat podležemo ter vzamemo kritiko, nasprotovanje, jezo kot oseben napad na nas in se spustimo na nivo otroka. To je velika napaka, ki jo opažam tudi pri sebi kot pri drugih. Zato je zelo pomembno za mame in očete, da umaknete sebe iz pogovora. Otrok dela tisto, kar mora, širi svoje meje in vi s tem nimate nobene druge povezave kot to, da mu pokažete, kje je ta meja. Vi ste odrasli, zato mu morate na miren in lep način pokazati kaj je prav, kaj je narobe, vso užaljenost, trmo, jezo pa prepustiti otroku. Le na ta način bo otrok dojel sporočilo in rastel z vami, nehal izsiljevati in podobno.

Premislite kdaj ste se zadnjič v konfliktu z otrokom obnašali "otročje", kdaj ste vzeli očitek osebno. Jaz jutri za večerjo pripravljam vampe in mirne živce. 🙂