Včeraj smo izvedeli, da nas je zapustila Meta Malus, priznana slovenska astrologinja. Vsaka smrt je ne glede na to ali je pričakovana ali ne, vedno šok, še posebno za najbližje. Vedno je še toliko za postoriti pa ravno se je začelo to pa to. Smrt nas vse doleti enkrat vmes, če povzamem Louise Hay, vstopimo v življenje sredi dejanja in tudi zapustimo življenje enkrat vmes. Ko nas smrt doleti prvič, torej, ko se zgodi, da umre nekdo od "naših", nekdo blizu, verjetno niti ne dojemamo smrti, ne razumemo, da je to nekaj dokončnega. Še posebno težko je smrt razložiti otrokom, zato se nekateri starši odločajo, da niti ne vozijo otrok na pogreb babice, saj jih nočejo prizadeti, nočejo o tem govoriti in podobno. Dostikrat tudi na drugih področjih nekako hočemo prihraniti otrokom bolečino, za kar pa pravzaprav ni potrebe. Prav otroci so tisti, ki so še toliko bližje svetu duš, če tako rečem in prav oni so tisti, ki še najbolj živijo v tem trenutku, zdaj. Zato tudi oni po navadi presenetijo s tem, kako sprejmejo novico o smrti, medtem ko mi žalujemo in se sprašujemo zakaj, kako ter zakaj ravno zdaj. Zaradi tega ne skrbite za otroke, oni bodo to novico sprejeli, četudi je ne razumsko razumejo. In niti je ne potrebujejo razumeti. Tako kot tudi mi smrti ne razumemo in se sprašujemo zakaj, zakaj zdaj, je bistveno in edino pomembno samo to, da jo sprejmemo.

Smrt je del življenja in nikoli ni pravi čas za smrt. Seveda si vzemite čas za žalovanje, pogrešanje in žalost, vedite pa, da je duša tega človeka ta trenutek izbrala ter da se vse odvija kot se mora. Ljubezen vedno ostane in ljubezen boste vedno čutili, ljudje, ki so odšli, so še vedno z vami in z njimi lahko dosežete stik, kot tudi s svojimi duhovnimi vodniki, angeli. Lahko so to sporočila, znaki, da niso daleč stran, kot so določena pesem v določenem trenutku, lahko so to zelo žive sanje o tej osebi ali tudi bolj živa sporočila. Bodite odprti za ta sporočila in poslušajte svojo intuicijo.

Obenem je smrt vsakega sočloveka in še posebno nekoga bližnjega; nekoga, ki je iste starosti, nekoga, ki je iz istega kraja, nekoga, ki je delil vašo usodo; vedno opomin in kot tak ga moramo vzeti. Kaj je še vse, kar bi radi storili z našim življenjem, kaj je tisto, kar si res želimo? Koga pogrešamo, koga hočemo videti, s kom hočemo preživeti to popoldne. Začnimo svoje sanje uresničevati danes, ker je že jutri lahko prepozno. In nehajmo čakati... Meta, počivaj v miru...