"Ti, prav ti, si tako kot vsi ostali na tem svetu, zaslužiš svojo ljubezen in naklonjenost."
- Buda
Včasih smo tako zatopljeni v iskanje ljubezni, v razdajanje, v to, da se razdajamo vsem okoli sebe, da pozabimo na sebe. In ko tako živimo zunaj sebe, drugje, v svetu in pozabljamo nase, na svojo intuicijo, na svojo dušo, na to, kdo smo, na dejstvo, da je vse kar nas obkroža pravzaprav posledica vsega kar se dogaja znotraj nas, pozabimo kdo smo v resnici in pozabimo nase, na ljubezen do samega sebe. Ljubezen zunaj nas ne more obstajati, če ne obstaja znotraj nas. Vse se začne z mislijo, energijo, v nas, šele nato se lahko ustvari v zunanjem, fizičnem svetu. Zato je ljubezen do samega sebe, sprejemanje, spoštovanje, razumevanje, življenje v skladu s samim sebe, v skladu s svojo intuicijo, s svojim višjim jazom, zavedanje, da smo več kot samo naše fizično telo, tisto edino pravo življenje in edini način, da najdemo tudi zunaj sebe ljubezen in srečo.
Odnos, ki ga imamo sami s sabo, je tudi edini odnos, ki ga boste imeli vse življenje. V tem življenju boste vedno sami s sabo, to je pogodba, ki ste jo z razliko od ostalih pogodb z drugimi dušami, ki vas spremljajo v tem življenju, podpisali za vedno, če tako rečem. Te vezi ne morete pretrgati, ne morete iti stran, dokler ne umrete... Sebi ne moremo ubežati, ne moremo se skriti ali se izogibati. Lahko pa si lažemo, se pretvarjamo, se kaznujemo, si očitamo, se prepiramo, jezimo, pričakujemo preveč, se razočaramo, si gremo na živce,... pač počnemo in čutimo vse o sebi, kar doživljamo tudi v drugih odnosih. In velikokrat vse to počnemo nezavedno, niti nimamo nekega odnosa do našega odnosa do samega sebe, ne razmišljamo o sebi, ampak pač delujemo. In nismo v stiku sami s sabo, če pa nismo v stiku sami s sabo pa tudi nismo zares v stiku z drugimi.
Življenje, kjer pa nismo v stiku z drugimi, kjer ne čutimo ljubezni, povezanosti, naklonjenosti pa je življenje, ki ga ni vredno živeti.
Zato je pomembno, da opredelimo odnos, ki ga imamo samim s sabo. Smo preveč kritični sami do sebe, pričakujemo od sebe včasih preveč, si očitamo za dogodke v preteklosti, ki jih ne moremo spremeniti, se imamo radi, se zjutraj pogledamo v ogledalo in nasmehnemo ali prvo zagledamo mozolj, ki ga včeraj še ni bilo, podočnjake zaradi neprespalih noči, itd., itd. Ali moramo ta odnos spremeniti? Se imamo radi? Si lahko ta trenutek rečemo oh, kako te imam rad/a, ti si najbolj čudovit človek na svetu in z nikomer drugim ne bi rad preživel tega življenja? Ker v resnici ga boste preživeli v veliki meri in predvsem sami s sabo... Ste zaljubljeni vase (v pozitivnem smislu), si boste danes (ali katerikoli drug dan) kupili rožico, če nimate v življenju koga, ki bi jo kupil za vas? In če ne, katere so tiste stvari, ki jih morate sprejeti na sebi, kaj odpustiti, kaj spremeniti,...? Da se boste imeli bolj radi...
Tako vam na Valentinovo dajem preprosto domačo nalogo. Prvo ljubezensko pesem, ki jo boste danes slišali po radiu v avtu na poti iz službe, v službi, doma, zvečer,... si zapojte SEBI. <3 Lahko na glas, lahko potiho, pomembno je le, da si predstavljate, da jo pojete sebi. Spodaj v komentar pa napišite naslov pesmi...